Tokrat v našem aktualnem članku o jezi predstavljamo načine znane klinične psihologinje H. Lerner o tem, kako pričeti izstopati iz našega vzorca in s tem spreminjati naše navade. Najpomembnejša je namreč naša sposobnost prevzemanja odgovornosti za ohranjene vzorce, ki so do sedaj v nas vzbujali jezo.

5. Preizkusite se v pogumnih dejanjih:

Naredite načrt, kako se s svojo jezo spopasti v vsakodnevnih odnosih na način, ki odstopa od vašega običajnega vzorca.

• Poskusite izstopiti iz vašega vzorca.

Vnaprej se odločite, koliko časa boste vztrajali v novem položaju, in opazujte, kaj se bo zgodilo.

• Definirajte sebe v odnosih.

Omislite si en ali dva načina, s katerima se boste poistovetili pred svojimi bližnjimi, brez da bi jih kritizirali ali poskušali spremeniti in ne da bi prestopili v obrambni položaj, ko anksioznost naraste. To je lahko deljenje svojih sposobnosti, močnih področij, jasno navajanje nestrinjanja v stališčih itd.

• Skušajte spremeniti svoje vedenje v odrezanih odnosih.

V primeru, da ste čustveno odrezani od določenega družinskega člana, je lahko pogumno dejanje, če preprosto pošljete rojstnodnevno voščilnico ali čestitko za praznik. Če ste čustveno nepovezani z družinskimi člani, boste namreč bolj zahtevni in odzivni v drugih odnosih.

• Pripravite se na odpor.

Ko boste poskušali spremeniti svoj vzorec, se pripravite ne le na močne reakcije drugih, ampak tudi na notranji odpor, ki ga boste doživeli v sebi. Pri vsem tem je pomembno, da:

-  Spregovorite, ko je kakšna stvar za vas pomembna.

-  Ne udarite nazaj (verbalno ali fizično), medtem ko ste jezni ali ko je ozračje intenzivno naelektreno. Raje se skušajte začasno umakniti.

-  Vzemite si čas za razmislek o težavi in za razjasnitev svojega stališča. Preden spregovorite, si zastavite naslednja vprašanja: ˝Kaj me glede situacije razjezi?˝, ˝Kaj je tukaj resnični problem?˝, ˝Za čim stojim?˝, ˝Kaj želim doseči?˝, ˝Kdo je za kaj odgovoren?˝ in ˝Kaj konkretno želim spremeniti?˝.

-  Ne uporabljajte taktik, kot so obtoževanje, interpretiranje, diagnosticiranje, označevanje, analiziranje, pridiganje, moraliziranje, ukazovanje ali posmehovanje.

-  Ne postavljajte nejasnih prošenj. Naj druga oseba natančno ve, kaj si želite. Ne pričakujte, da bodo ljudje predvidevali, kaj potrebujete, ali počeli stvari, ki jih niste zahtevali. Tudi tisti, ki vas imajo radi, ne znajo brati misli.

-  Poskusiti ceniti dejstvo, da smo si ljudje drugačni. Različne perspektive in načini odzivanja ne pomenijo nujno, da ima ena oseba prav in druga narobe.

-  Ne sodelujte v intelektualnih argumentih, ki ne vodijo nikamor.

-  Zavedajte se, da je vsaka oseba odgovorna za svoje vedenje.

-  Ne govorite drugi osebi, kaj misli ali čuti, ali kaj bi morala misliti in čutiti.

-  Poskusite se izogniti govorjenju v imenu tretje osebe. Svojo jezo poskušajte spremeniti v jasne, ne obtožujoče izjave oz. »jaz sporočila«, s čimer lahko povečate možnost za konstruktiven dialog (npr. recite ˝Počutim se, kot da nisem slišan.˝ namesto ˝Ne znaš poslušati.˝ …).

-  Vedite, da se v bližnjih odnosih spremembe dogajajo počasi. Ne bodite ob pogum in voljo, če večkrat padete, ko poskušate vso teorijo uporabiti v praksi. Kakršenkoli doživet neuspeh je le del procesa, zato bodite potrpežljivi do sebe.

Se nadaljuje …

 

Vir in literatura: Lerner, H. (2014). The dance of anger: A Woman's Guide to Changing the Patterns of Intimate Relationships. HarperCollinsPublishers.