Tokrat vam v nadaljevanju sklopa o enem izmed najpomembnejših čustev - jezi - želimo predstaviti nekatere prvotne načine, s katerimi lahko svojo jezo pričnemo obvladovati na ustrezen način in naredimo korak k boljšemu odnosu do sebe in drugih.

1. Prvi najpomembnejši in ključni korak je, da se ne sramujete svojih čustev in se te naučite sprejemati. Predvsem ne obsojajte jeze, ko se ta pojavi.

2. Naučite se prepoznati, kako občutite jezo (dihanje, cmok v grlu, toplota v prsnem košu …).

3. Vprašajte se po lastnih potrebah.

Na žalost so nas družba in s tem tudi starši naučili, da ne razmišljamo, ampak sprejmemo družbene ideje o svojih odgovornostih, vlogah, svojem primernem mestu. Pri tem je pomembno, da se naučimo vprašanja kot so ˝Kako lahko drugim ugajam?˝, ˝Kako lahko pridobim ljubezen in odobravanje?˝, ˝Kako lahko ohranim mir?˝ nadomestiti s ˝Kaj pravzaprav zdaj želim ali potrebujem?˝ in ˝Kaj lahko v tem trenutku storim zase?˝. Četudi smo negotovi glede vprašanj o svojih potrebah, je koristneje, da si to priznamo in da z njimi nekaj časa sedimo ter si nanje odgovorimo (Lerner, 2014).

4. Ozavestite vzorec, ki ga prevzemate v odnosu, opazujte svoj značilen slog obvladovanja jeze.

Vsi imamo predvidljive vzorce in načine, preko katerih obvladujemo jezo in konflikte, čeprav se ti lahko od odnosa do odnosa razlikujejo. V primeru, da imate težave z odkrivanjem in ozaveščanjem lastnega stila, vam lahko kot vodilo služijo opredeljene vrste znane klinične psihologinje H. Lerner (2014).

Tisti, ki so nagnjeni k približevanju v odnosu:

• Na naraščajočo anksioznost odreagirajo tako, da v odnosu iščejo več povezanosti.
• Visoko cenijo pogovor in izražanje čustev ter verjamejo v to, da bi morali to storiti tudi drugi.
• Se počutijo zavrnjene in to vzamejo osebno, ko si nekdo od bližnjih želi več časa in prostora zase ali proč od odnosa.
• So nagnjeni k zasledovanju oz. k hladnemu umiku, ko njim pomembna oseba želi prostor in čas zase.
• Se lahko negativno označijo kot preveč odvisne ali prezahtevne v razmerju.
• Običajno kritizirajo partnerja kot nekoga, ki se ne zna spoprijeti s čustvi ali prenašati bližine.

Tisti, ki so nagnjeni k distanciranju v odnosih:

• Iščejo čustveno razdaljo ali fizični prostor, kadar je stres povišan.
• Se imajo za samostojne in privatne osebe, stvari raje naredijo sami, kot pa poiščejo pomoč.
• Imajo težave z izražanjem svoje ranljive in odvisne strani, potrebne pomoči.
• Prejemajo oznake, kot so ˝čustveno nedostopni˝, ˝zadržani˝ in ˝nezmožni se spoprijeti s čustvi˝ s strani svojih bližnjih.
• Obvladujejo anksioznost v osebnih odnosih s sprejemanjem novih projektov, povezanih z delom.
• Lahko odnose v celoti prekinejo, ko se ti zaostrijo, namesto da bi zadeve razrešili.
• Se odprejo najbolj, kadar se na njih ne pritiska.

Tisti, ki so nagnjeni k premajhnemu delovanju:

• Imajo več področij, pri katerih se preprosto ne morejo organizirati.
• Pod stresom postanejo manj kompetentni, zato prosijo druge, da naredijo stvari namesto njih.
• Običajno razvijejo fizične ali čustvene simptome, kadar je stres povečan.
• Lahko postanejo središče družinskih tračev in skrbi.
• Si prislužijo oznake, kot so ˝ta problematični˝, ˝ta krhki˝ …
• Težko pokažejo svojo močno, kompetentno stran svojim najbližjim.

Tisti, ki so nagnjeni k prekomernemu delovanju:

• Vedo, kaj je najboljše ne le za njih, ampak tudi za druge.
• So hitro nagnjeni k svetovanju, reševanju in prevzemanju dela, ko pride do stresa.
• Se radi vmešavajo v reševanje težav drugih in ne dopuščajo, da se drugi sami spopadajo s svojimi težavami.
• Se izogibajo reševanju lastnih osebnih ciljev in težav s tem, ko se osredotočajo na druge.
• Težko delijo svojo ranljivo, slabo delujočo stran, zlasti s tistimi, ki imajo težave.
• So lahko označeni kot ˝zanesljivi˝, ˝tisti, ki se vedno držijo skupaj˝ …

Tisti, ki krivijo:

• Se na anksioznost odzovejo s čustveno intenzivnostjo in kreganjem.
• Se hitro razburijo.
• Porabijo ogromno energije, ko poskušajo spremeniti nekoga, ki se noče spremeniti.
• Se vključujejo v ponavljajoče se cikle sporov, ki lahko razbremenijo napetost, a ohranjajo stare vzorce.
• Za svoja čustva in dejanja krivijo druge osebe.
• Druge vidijo kot edino oviro za spremembe.

Kot opozarja H. Lerner (2014), je pri razmišljanju o lastnih vzorcih odzivanja ključno zavedanje, da nobena od zgornjih kategorij ni dobra ali slaba, pravilna ali napačna. Gre preprosto za načine obvladovanja tesnobe. Do težav pa prihaja, če ste pri kateri od navedenih kategorij v samem ekstremu ali če svojega vzorca ne zmorete opazovati in spreminjati.

Ob ozaveščanju lastnega vzorca vas vabimo, da poskušate opazovati tudi značilen način obvladovanja jeze pri drugih, kako se njihov način povezuje z vašim ter kako nanj vpliva.

Se nadaljuje …

 

Vir in literatura:

Lerner, H. (2014). The dance of anger: A Woman's Guide to Changing the Patterns of Intimate Relationships. HarperCollinsPublishers.