Jeza pogosto velja za pretirano reakcijo ali dramatičnost in se enači z nasiljem in zlorabo. Nasilje in zloraba sta v resnici neprimerna odziva na jezo, pogosto posledica videnega in naučenega v otroštvu ali preprosto nezavedanja, kako se s čustvom ustrezno spopasti. Kar je pomembno poudariti, je dejstvo, da so jeza, zloraba in nasilje različne stvari oz. različni pojmi, ki jih je pomembno razločevati med seboj. Po navedbah Gottmanovega inštituta vso jezo sprožijo neka druga čustva, kot so strah, zavrnitev, sram, žalost, zavrnitev, osamljenost in mnogo drugega. Jeza, kot vsa čustva, je signal, ki nam sporoča, da so bile naše meje kršene ali da smo izdali del sebe, da naše potrebe ali želje niso zadovoljene, da v odnosu preveč ogrožamo samega sebe (naša prepričanja, vrednote, želje ali ambicije) ali preprosto, da nekaj ni v redu. Lahko je signal, da delamo več in dajemo več, kot lahko brez problema naredimo in damo, ali pa nas opozarja, da drugi delajo preveč namesto nas na račun naše lastne sposobnosti in rasti (Lerner, 2014). Je povratna informacija našega notranjega sveta. Večina nas je bila naučena zanikati ali se bati jeze. Naše temeljne človekove potrebe so biti viden, slišan in biti zmožen se verodostojno izraziti. Če v otroštvu te potrebe niso izpolnjene, začnemo ljudje ustvarjati svojo različico sebe, ki bo našim staršem sprejemljiva. S tem se prične vzorec samoizdaje, pri katerem zanikamo ali izpustimo dele sebe, da bi bili ljubljeni ali izbrani. Ta vzorec samoizdaje pa se nadaljuje tudi v naših odraslih odnosih.

Naša nezmožnost uravnavanja čustev lahko privede do izbruha. Odreagiramo na načine, ki smo jih doživeli kot otroci ob odzivanju staršev na lastno jezo. Z njo se spopadamo tako, da jo projiciramo navznoter (samoobtoževanje, doživljanje občutka sramu, represija, samopoškodovanje …) ali navzven v obliki besedne zlorabe, zaničevanja in zmerjanja drugih in podobno. Resnica je, da smo vedno odgovorni za to, kako se odzivamo na lastna čustva, česar se ljudje premalokrat zavedamo.

V povezavi z jezo običajno pridobimo veliko nasvetov, od teka, meditacije, grizenja jezika do tihega štetja do deset itd., vendar so to načini, ki pomagajo in zadostijo le na kratek rok. Nekateri strokovnjaki svetujejo, da je jeza nekaj, kar je potrebno dati čim hitreje ven iz sebe, drugi ponujajo drugačne nasvete (Lerner, 2014). Vendar pri jezi, katere izvor se nahaja globoko v nas, ne obstaja hitre rešitve. Običajno se ne zavedamo, da z jezo pogosto vzdržujemo vzorce, ki se ponavljajo, in nas ne pripeljejo nikamor, v kolikor nečesa ne spremenimo. Na začetku je normalno, da boste ob voljo in pogum, ko se boste v odnosih skušali odzivati drugače. Vendar pa lahko z delom na sebi skozi čas in nasveti, ki vam jih bomo predstavili v prihajajočih objavah, dosežete večjo jasnost, se naučite opazovati in prekiniti neproduktivne vzorce interakcije, se tako naučite novih komunikacijskih veščin, odkrijete resnični vir vaše jeze in se naučite pojasniti drugim, kje stojite. Saj navsezadnje jeza pravzaprav lahko predstavlja močno sredstvo za osebno rast in spremembe.

Se nadaljuje …

Vir in literatura:

Lerner, H. (2014). The dance of anger: A Woman's Guide to Changing the Pattern of Intimate Relationships. HarperCollinsPublishers.