telefon: +386 (0)1 430 54 90
GSM: +386 (0)40 772 276
Psihosocialno svetovanje in pomoč
telefon: +386 (0)40 772 276

Beli obroč v Mladinskem klimatskem zdravilišču na Rakitni, avgust 2011




V ZNAMENJU DEVETICE

Za devetimi gorami in prav toliko vodami je devet otrok Belega obroča devet dni odkrivalo lepote rakiške narave in skupaj preživljalo čas v igri, medsebojnem spoznavanju, brušenju volje in moči, izpovedi, pripovedi, sprehodih, tabornem ognju ipd.
 


Vznemirjenje ob prihodu se je počasi poleglo. Otroci so se poslovili od staršev ali tet, nekatera lica je zaznamovala solza slovesa ali glas upora, saj ostati v neznanem in novem, res ni tako preprosto. A vsemu navkljub so mali junaki zmogli pomahati v slovo in z radovednostjo stopiti v nov dan. Vsak dan znova. Postali so skupina: »Mi, z Belega obroča!«, raznolika po starosti in izkušnjah. Vsem je skupno, da skozi življenje stopajo z izkušnjami, ki so mnogim otrokom prihranjene. Zaradi teh izkušenj včasih ne vedo, od kod se prikradejo senčni oblaki, ko jih nihče drug niti ne opazi, od kod grozi nevarnost nevihte sredi sončnega dne? Le strah, nenadna vzkipljivost, negotovost, nemir, neučakanost, slabosti v trebuščku, pogrešanje mame… šepetajo o boleči preteklosti. Še danes se nekateri soočajo s strahom pred neželenim srečanjem, nepričakovanim dotikom, zaslišanjem na sodišču. So v tem vsaj slišani?

Zagotovo je devetglava skupinica bila čisto nekaj drugega kakor zgodba o devetglavem zmaju. Vsak od njih je prinesel nekaj zanimivega, vedrega, plemenitega, igrivega, raziskovalnega, kar je pomagalo, da so se drug od drugega učili, spoznavali, se ogledovali v besedah in zrcalu drugega ter delili svoje misli, izkušnje, čustva in hrepenenja. Česar ne morejo povedati povsod, so lahko delili med seboj. Spontano. na sprehodu, med risanjem, med opazovanjem barve vetra, med čutenjem toplote neba, med zrenjem v odejo jutranje meglice, lovljenjem kobilic… Ups, pustimo jih živeti.

Premagovanje strahu na plezalni steni predstavlja predvsem bitko s samim seboj. Kako radi so imeli odbojko na mivki! Joj, tu in tam še raje mivko med odbojko. Pa mini hokej, športne igre in igro med dvema ognjema. Razgreta lica so razkrivala plamtenje športnih strasti, urili so veščino sodelovanja, upoštevanje soigralca, lovili razmerje med borbo za zmago in sposobnostjo prenesti poraz. Ob vsem tem so se včasih vnele velike strasti in prisotnost odraslih je bila blagodejna.

Pozornost otrok je bilo moč ohranjati z raznolikimi dejavnostmi: izlet v gozd, izdelovanje hišic iz najdenih naravnih materialov, ustvarjanje škratkove dežele, kolesarjenje in obisk doma Mojce Pokrajculje, pripovedovanje pravljice in dramatizacija le-te, nabiranje zdravilnih zelišč, izlet s kužkom, kjer je vsak od prisotnih lahko vzpostavil z njim stik in ga vodil, nabiranje sliv, kurjenje tabornega ognja, peka testa, učenje o življenju konjev, oskrba in sprehod s konji, skrb za akvarij z želvami in učenje o njihovem bivanju, druge ustvarjalne delavnice, tkanje in oblikovanje zapestnic pa ogrlice za gospo Vlasto, priprava in dramatizacija igrice za obiskovalce, večerne urice… Ob vsem tem pa obilo priložnosti za zaupno besedo z nepogrešljivimi vzgojitelji, zdravstvenimi tehniki in psihologinjama, terapevtkama pri konjih. Imeli so priložnost za učenje reševanja sporov, priložnost za poravnavo v odnosih. Odraščajoči so lahko začutili, da je drugim mar, kaj doživljajo, da lahko kljub razočaranju doživijo tudi veselje in gradijo občutek moči in zadovoljstva. Na novo so uvideli svoj delež in delež drugega v sporu in ko se je zdelo, da je ovira neprehodna, so jo z »roko v roki« obšli in skupaj nadaljevali pot.

Vsak od njih je na svojem začetku. Vsak od njih ima svojo nalogo. Vsem je skupna želja ujeti srečo. Opustiti skrb za svoje drage, da bi lahko počasi dali na prvo mesto tudi sebe, če je skrb za drugega prevelika. In če je premajhna, uzreti, da so na svetu tudi drugi.

Četrtkov obisk gospe Vlaste in prijateljev Belega obroča so otroci komaj dočakali. Vznemirjenje je raslo in raslo. Sreča ob prejetih darilih je bila neizmerna. Tudi Vlastina sreča ob prejeti knjižici, ogrlici in darovani igri. Zunaj je bil vroč poletni popoldan, ozračje pod smreko pa kot v božičnih dneh. Ročice so brskale po vreči presenečenja. V njej so bile tudi nepogrešljive potrebščine za šolo, za katere so denar zbrali zaposleni iz podjetja PHILIP MORRIS. Eden od fantov je na vprašanje, kdaj je nazadnje dobil takšno darilo, rekel: »Še nikoli!« In deklica je spontano rekla: »Tako sem srečna, da bi kar umrla.« Nekateri niso imeli besed, govoril je njihov obraz, sijoče oči in prešeren nasmeh.

Otroci so se vrnili v svoje okolje. Mnogi o njem govorijo v šifrah. A še sreča, da imamo varne hiše, materinske domove, kjer lahko najdejo zatočišče ter možnost klica na Beli obroč, ki je mnogim pomagal ubežati nasilju. Iz pripovedi mater, s katerimi smo v petek zaključili bivanje na Rakitni v delavnici za starše, se lahko z vsem spoštovanjem učimo, kako biti pogumen in ne kloniti pod bremeni in da je najpomembneje, da smo drug za drugega najprej ljudje.

Rakiški gozdovi šumijo naprej, jutranja meglica se vleče čez planoto in napoveduje jesen, v vsakem od nas pa odmeva veselje, da so otroci uspešno zgradili mozaik brezskrbnih devetih dni in ga ponesli s seboj. Videli ga boste le, če se jim nevsiljivo pridružite, odprete vrata svojega srca in počakate, da vstopijo. Toliko Vam imajo za povedati!

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psih. svet.,
gestalt izkustvena družinska terapevtka, EAGT
strokovni vodja programov